Auguste Renoir(1841-1919). Francoski slikar, rojen v Limogesu, umrl v Cagnesu. Renoir je bil po kratki začetni realistični fazi tesno povezan z impresionističnim gibanjem. Njegova zgodnja dela so bili tipični impresionistični posnetki vsakdanjega življenja, polni iskrivih barv in igrive svetlobe. Sredi osemdesetih let devetnajstega stoletja pa je prekinil svojo popolno navezanost na impresionizem in začel uporabljati bolj disciplinirano in formalno tehniko upodabljanja portretov in figur, še posebej ženskih (Kopalke, 1884-87). 
1854. leta je svoje delo začel kot poslikovalec v pariški tovarni porcelana. 1862 je v studiu Gleyre sklenil dolgotrajna in pristna prijateljstva z Monejem, Sisleyem in Bazillejem. Skupaj so tvorili jedro impresionističnega gibanja. V poznih 70. letih se je uveljavil tudi kot odličen portretist. Imel je stalne kupce svojih izdelkov in leta 1881 je bil že toliko premožen, da se je, osvobojen finančnih skrbi, lahko posvetil svojevrstni slikarski tehniki, ki jo je razvil do konca devetdesetih let 19. stoletja: še vedno impresionizem, vendar z mehkejšimi, bolj gibkimi in hkrati discipliniranimi potezami.
Renoira je mučil kronični revmatizem in je bil od leta 1912 priklenjen na invalidski voziček. Kljub temu pa je slikal do konca svojega življenja.
Renoir je najbrž najbolj priljubljen med vsemi impresionisti, predvsem zaradi optimističnih, veselih in prijaznih slik in motivov: otrok, pokrajin, tihožitij in predvsem žensk. Znan je njegov izrek: »Zakaj umetnost ne bi smela biti ljubka? Na svetu je že dovolj neprijaznih stvari.«